Prikaz objav z oznako glina. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako glina. Pokaži vse objave

petek, 5. marec 2010

Glina


Glina je že dolga leta moja prva strast. Čeprav, ko se suši na koži, ustvarja suh občutek, a ko jo spereš z vodo za seboj puša mehko, svilnato kožo. Res neverjetno. Boljša je kot katera koli kozmetika. Vendar pa to ni bil glavni razlog za moje ustvarjanje z glino. Iz gline lahko ustvarjaš resnično lepe izdelke. Prav zato je bila ena mojih največjih želja se tej dejavnosti bolj lintenzivno in vseeno ljubiteljsko posvetiti. 

Žal do pred kratkim nisem imela možnosti svoje izdelke žgati, zato sem bolj zbirala informacije in ideje. Potem sem našla tečaj in bila zelo zadovoljna z znanjem, ki so mi ga ponudili in vsemi možnostmi, ki sem jih imela. Še vedno hodim tja peči svojo glino, ki mi jo tudi glazirajo. Tako dobim končni izdelek. Tudi za uporabo v kuhinjah.

S pomočjo kalupa, kačic ali ploščic ustvarjam izdelek, ki ga pustim posušiti. Ko je glina suha je najbolj krhka, zato je potrebno z njo posebno lepo ravnati. Predvsem pa nežno. Takrat imamo tudi dobro priložnost popraviti manjše napake. Z mokro gobico (ne sme iz nje teči, ker potem naredimo več škode, kot koristi) nežno brišemo glino. Pustimo, da se posuši. Takšen način poprave napak je veliko bolj uspešen kot šmirglanje enkrat pečene gline.

Ko je glina suha, jo lahko žgemo. Če želimo, da ostane nepobarvana in ne glazirana, je to praktično to. V takem primeru jo žgejo na višji temperaturi. Pečeno pa lahko nato pobarvamo z akrili.

Če pa želimo pobarvano glino, jo lahko pred prvim žganjem pobarvamo z engobami (barve za glino, ki ostanje gor tudi po žganju). Da bo izdelek lep si lahko pomagamo s skicami, ki jih v naprej narišemo s svinčnikom. Problem s odstranjevanjem svinčnika je odveč, saj izgine med žganjem. Ko poslikamo izdelek z engobami, gre v prvo žganje. Ko se ohladi, ga glaziramo (to je še posebno pomembno, če se bo izdelek uporabljal v kuhinji) in ponovno žgemo.

Lahko pa oberemo drugačen postopek. Ta je še posebno primerno za barvanje v vdolbin, oziroma odtisov, kjer ne želimo, da je okolica pobarvana. Pri ne žgani glini to ni mogoče. Prav tako, če se zmotimo pri barvanju, je veliko težje popravljati, če glina prej ni bila pečena. V tem primeru glino pečemo pri nižji temperaturi (800 stopinj) in jo nato pobarvamo z engobami. Tik pred žganjem jo lahko glaziramo.

Glede na različne barve glazur, se lahko odločimo tudi samo za glaziranje. V tem primeru glino žgemo in jo nato glaziramo ter ponovno žgemo. Tehnik je veliko, prav tako pa z različnimi načini lahko dobimo različne izdelke, kljub isti formi.

Še nekaj mojih prvih pravih glinenih izdelkov. Izdelki so narejeni bodisi s pomočjo kalupa, bodisi s pomočjo pinčing metode. Vsi so pobarvani z engobami in glizirani. Primerni so za uporabo v kuhinji.

Posodica za salso
Okrasni globji krožnik
Skleda za solato, prikuho ali juho
Sklečka z odtisom žajbla, primerna za oreščke

Pa še nekaj nežganih izdelkov, ki so večinoma popokali zaradi prehitrega sušenja. 



Glina - ustvarjanje s kačicami

Začetek izdelave izdelka iz gline je zmeraj iskanje ideje. Najprej je pomebno vedeti, kaj želimo ustvariti. Nato iščemo način, kako idejo udejaniti oz. ustvariti. Ko že vse to vemo, damo idejo na papir, da si jo lažje predstavljamo. Izdelek si tako predstavljamo v živo in edino kar nam ostane še je, da se lotimo izdelave. 

Sama sem se lotila v kalupu izdelati sklečko iz kačic. Ta tehnika zahteva malo več predpriprav in ima zanimive rezultate. Kalup si izberemo zato, da ima izdelek lepšo formo. Iz gline ustvarimo kačice, ki naj bodo kar se da najbolj enake, tako po dolžini, kot po debelini. Ko delamo kačice, glino svaljkamo, zato se ta suši. Morda je lažje (vsaj na začetku) delati z debelejšimi kačicami, ki se počasneje sušijo. 

Kačice nato zvijamo eno zraven druge po kalupu. Že tukaj pazimo, da so kačice kar se da skupaj, ker nam bo to olajšalo delo kasneje. Namesto, da zvijamo eno na drugo, lahko ustvarimo kroge iz kačic in jih polagate v kalup, ostale dele pa zadelate z preostankom gline. 


Ko smo gotovi, notranji del zagladimo. Ta del je zelo pomemben. Če ne zagladimo dovolj dobro, bo na tistem delu glina počila. Zato si vzamemo dovolj časa, da glino lepo in natančno zagladimo. Meni se je do sedaj vedno mudilo, zato pa sem dobila popokan izdelek.

ponedeljek, 22. februar 2010

Glina - poskus izdelave putrnice

Pri glini je ena pomebnejših stvari potrpežljivost in kilometrina. Za začetek  je seveda potrebno vsaj osnovno znanje o ravnjanju z glino,  na koncu pa je to bolj ali manj obrtniški izdelek. Predstavljam vam svojo rahlo ponesrečeno puternico in to iz enega samega razloga, ker je simpatično pobarvana. 

Izdelava puternice sploh ni tako težka. Problem nastane pri ohranjanju forme. Glina je namreč precej zanimiva, dokler ni suha. Ko se suši (zaradi velike vsebnosti vode) se krči in tako velikorat dobimo čudne oblike. Seveda, se temu da izogniti. Tudi jaz bi se, če bi bila malo manj trmasta. Resnično sem mislila, da mi bo uspelo brez pomagal. 

Poleg tega sem se stvari lotila popolnoma napačno. Najprej bi morala izdelati zgornji del. Narediti bi morala kvader (določenih dimenzij) brez zgornje ploskve. Najprej je treba pripraviti ploskve in jih nato zlepiti skupaj, tako da stike dobro namažemo s kašico v stik položimo  kačico in vse skupaj dobro zamažemo. Tako smo lahko prepričani, da stik ne bo popustil.  

Ko ustvarimo kvader, na notranjo stran postavimo pomagala. To so debelejše kačice, s katerimi na notranji strani podpremo ploskve, da se ne upognejo.
Potem se lotimo spodnjega dela. Izrežemo spodnjo ploskev, ki je nekoliko večja od prej narejenega kvadra. Izmerimo notranjost kvadra in na podlagi teh meritev na ploščici naredimo iz kačic pravokotnik. Tako poveznjen zgodnji del puternice ne bo bežal izpod podstavka.

Sedaj nam manjka še ročaj pokrova.  To je lahko krogljica ali kačica zvita v različne oblike. Skratka kar koli. Tukaj si lahko res damo duška.

Glina - barvanje gline

Pred časom sem kupila enkrat žgane, iz kalupa skodelice s krožnički. Narejene so bile v neki firmi kot polizdelek in niso bile barvane oz. glazirane. Po tehtnem premisleku sem se odločila za motiv metulja. Takšno barvanje je zelo zanimivo, ker lahko sami ugotovimo,  kako se obnašajo engobe in kako dobiti pravi odtenek. Menim, da se tega ne da naučiti le z nasveti, saj je treba zadevo preizkusiti, dokler ne odbimo pravega občutka. Engobe se namreč rečijo z vodo in prav to redčenje, pritisk čopiča in sam čopič dejansko vplivajo na to,  kakšen odtenek bo na  končnem izdelku. 

Tukaj je torej moj izdelek.